Psihoterapevt ali duhovnik

Psihonervozo je potrebno razumeti kot trpljenje človeškega bitja, ki še ni spoznalo, kaj zanj pomeni življenje. Vsak psihični napredek človeka izvira iz stanja duševnega trpljenja, takšno stanje pa povzročata duhovno stagniranje in duševna sterilnost. Psihoterapevt, ki spozna to resnico, je soočen z nujnostjo posredovati svojemu pacientu zdravilno fikcijo – oživljajoči smisel. Kajti pacient hrepeni po tem mnogo bolj kot po temu, kar mu lahko ponudi razum in znanost. Pacient išče nekaj, kar bi ga prevzelo in kar bo dalo smisel in obliko zmedi njegove nevrotične duševnosti. Ali je zdravnik – terapevt zmožen oziroma kos tej nalogi? Dejstvo je, da bolj kot je pacient izobražen, bolj se izogiba duhovnika, filozofa,…..Tak pacient potrebuje akcijo in ne besede – potrebuje pomoč.

Da človek živi potrebuje štiri stvari:

1. VERO
2. UPANJE
3. LJUBEZEN
4. RAZUMEVANJE

Vse te štiri stvari pridejo samo z izkušnjami. In izkušenj se ne da kupiti ali narediti. Izkušnje pridejo same skozi življenje. Kako? To je pa naajtežje vprašanje za vsakega terapevta. In tu trčimo ob duhovnika. V resnici bi moral pacient, ki ima duševne stiske, poiskati pomoč pri duhovniku in ne pri psihoterapevtu, kot jih večina to počne. Je pa res, da duhovnik nima strokovnega znanja, ki bi mu omogočalo razločevati psihične dejavnike bolezni. Duhovniki se, odvisno od cerkvene pripadnosti, vsak na svoj način lotevajo problemov psihe. Katoliški duhovnik ima za sabo avtoriteto svoje Cerkve, vrh tega pa je njegov ekonomski položaj varen in neodvisen. Protestantski duhovnik pa je poročen in obremenjen z odgovornostjo za družino. Duhovniki berejo in iščejo pomoč predvsem v Freudovi teoriji o seksualnosti in Adlerjevi teoriji o moči. Zanimivo je, da sta obe literaturi sovražni do duhovnega in sta psihologiji brez duše.

Mnogo psihičnih težav se je začelo pojavljati med ljudmi, ki niso verni. Najpogostejše vprašanje, ki taki ljudje sprašujejo terapevta je: »Kakšen je moj smisel življenja in življenja nasploh?« Greh je relativen in težko je uvideti, kako naj bi se spričo Kristusove smrti čutili odrešeni. Zdravnik – terapevt take dvome dopusti, duhovnik pa sploh ne. Zato se pacient vedno vpraša: »Kaj mi bo rekel duhovnik, ko mu bom začel razlagati moje spolne motnje?« Pacient se namreč ne čuti sprejet, če ne sprejmemo tudi tistega, kar je v njem najslabšega. Obsojanje ne osvobaja ampak zatira. Kar storim svojemu bratu v sebi, to storim Kristusu. Če pa je ta brat v nas lopov, kriminalec in je skrit globoko v nezavednem? Praviloma se takrat krščansko stališče obrne. Brata v  notranjosti je potrebno zatajiti ali obsoditi tako, da svoj bes obrnemo vase. Dejansko moramo takega brata skrivati pred svetom. Kdor pa uporablja sodobno psihologijo bo priznal, da je sprejeti sebe v vsej svoji bednosti najtežja naloga izmed vseh nalog. Mnogi se raje odločijo za pot vztrajanja na poti nezavednega. V tistem času se potem ukvarjamo s težavami in grehi drugih ljudi.

Sodobni človek je sit govorjenja o grehu in krivdi. Preveč ga pesti lastna slaba vest zato hoče vedeti, kao naj se spravi s svojo naravo – kako naj v srcu vzljubi sovražnika in ima volka za brata. Sodobni človek ne želi vedeti, kako naj posname Kristusa ampak kako naj živi svoje individualno življenje. Utrujen od boja mnenj želi sodobni človek sam ugotoviti, kaj je na stvari. 

Človek se nikoli ni znal boriti proti temi, proti nezavednemu. Vedno je potreboval duhovno pomoč, ki mu jo je ponujala ena ali druga religija. Razkrivanje nezavednega vedno pomeni izbruh hudega duševnega trpljenja. Človeško bitje je urejeno na zavednem in nezavednem delu psihe kot celota. Kadar človek naredi silo naravnim silam se te želijo maščevati in komaj čakajo, da se tanka pregrada zamaje in uničevalno preplavijo zavestno življenje. Tega se je človek zavedal in zato je oblikoval verske in magijske običaje. Zato je vrač tudi zdravnik. Danes je do erupcije destruktivnih sil že prišlo. Ljudje trpijo. Prav zaradi tega želijo videti psihoterapevta v vlogi duhovnika. Tako se psihoterapevti ukvarjajo s problemi, ki sodijo v domeno teologov.

Globina psihe se imenuje kolektivno nezavedno, ki je sestavljeno iz arhetipov. Arhetipi živijo neodvisno življenje in služijo osebnosti kot duhovni vodniki, zato izpodrinejo neustrezni ego in njegove težnje in stremljenja. Pobožen človek bi rekel: »Vodi nas bog!«

Jug pravi: »Trdno sem prepričan, da velika večina ljudi pripada katoliški cerkvi predvsem zaradi tega, ker so v njej rojeni. Primitivnim ljudstvom ustreza primitivna religija in ne krščanstvo. Krščanstvo lahko le opičje posnemajo.« Jung je bil protestant.

Vedeževanje in svetovanje ZENUS           info@zenus.si